Mnogo let zatem, ko je čakal, da ga ustrele, se je polkovnik Aureliano Buendía spomnil tistega daljnega popoldneva, ko ga je oče popeljal gledat led. Macondo je bil tedaj zaselek dvajsetih hiš iz blata in divjega trstja, zgrajenih na bregu prosojne reke, ki je brzela po strugi, polni gladkih, belih in velikanskih kamnov, spominjajočih na prazgodovinska jajca.